Kajak - Kanu sekcija

Na Črnučah in za Bežigradom je bilo v začetku osemdesetih let nekaj navdušenih veslačev, ki so trenirali veslanje v Kajak- kanu klubu Ljubljana. Ti veslači so bili Tomaž Brinovec, Andrej Gale, Marjan Zgonc in Vojko Dolščak, nekaj pa nas je bilo amaterskih veslačev s svojimi kajaki, Igor Žontar je imel celo velik vojaški pontonski čoln.

Nekoč je v pogovoru padla ideja, da bi bilo lepo imeti svoj klub s sedežem na Črnučah, saj je Sava blizu in s tem dani naravni pogoji za veslanje. Hitro smo ugotovili, da bi bila ustanovitev samostojnega kluba birokratsko zapletena, pa tudi pri dotacijah bi se znašli čisto na repu bežigrajske občine, zato smo se zmenili s PD črnuče, da pod njihovim okriljem ustanovimo kajak- kanu sekcijo in jo prijavimo pri takratni ZTKO.

Leta 1983 smo tako ustanovili sekcijo, predsednik je postal Mikec Drašlar, tajnik Sašo Žontar, blagajnik Igor Žontar in gospodar Andrej Gale. Namen sekcije je bil gojitev rekreativnega veslanja s kajaki in kanuji po divjih vodah, vzgoja novih članov, učenje veslanja in reševanja iz rek ter obisk turističnih tekem v domovini in tujini.

Še pred ustanovitvijo sekcije smo morali najti prostor za shranjevanje čolnov - čolnarno. Po razmisleku, ali naj prostor zgradimo ob Savi, se je nekdo spomnil, da lahko uredimo v čolnarno star, zanemarjen nemški bunker iz druge svetovne vojne, ki stoji ob železniškem mostu čez Savo, na ježenski strani Save. S prostovoljnim delom v letu 1984 in naslednjih letih smo pospravili bunker, ga znotraj prebarvali, naredili vrata in rešetke na linah, uredili nosilce za čolne, uredili prostor za sušenje vlažnih neoprenskih oblek, napeljali luči, zravnali okolico bunkerja, in nastala je čolnarna, ki še sedaj lepo služi svojemu namenu. Po ustanovitvi sekcije smo sodelovali na nekaterih tekmovalnih turističnih spustih in dosegli nekaj dobrih rezultatov. Najbolj so se izkazali Tomaž Brinovec, Andrej Gale, Joža in Srečo Prijatelj, Miha Grudzinski in Igor Žontar. Udeležili smo se tudi prvih tekem z rafti v Sloveniji, eden od pionirjev raftanja na Slovenskem je Igor Žontar z ekipo. Igor Žontar je že leta 1983 (verjetno prvi ali med prvimi) preveslal reko Sočo v najtežjem delu, med Trnovim in Kobaridom.

V naslednjih dvajsetih letih smo preveslali vse zanimive slovenske in jugoslovanske reke (Sočo, Savo, Savinjo, Kolpo, Idrijco, Uno, Cetino, Zrmanjo, Taro ), na tujem pa številne italijanske in avstrijske reke (Sesio, Fello, Arzzino, Salzo, Isel, Gurk, Lieser, Steier, Arnbach...). Mnoge od teh rek, zlasti v Avstriji, so zelo divje, hitre, mrzle in ekstremno težke. Tu sta se najbolj izkazala Miha Grudzinski - Majk in Igor Žontar. V vseh teh letih se je v sekciji izmenjalo okoli 100 veslačev, večjih nesreč, razen nekaj polomljenih reber in precej neprostovoljnega pitja vode, nismo imeli. Moram priznati, da je šlo dva- ali trikrat le za las in so imeli nekateri naši veslači veliko srečo, da so še med nami.

Poleti največkrat veslamo na Savi, po veslanju smo običajno žejni, zato je nekdo pred leti predlagal, da kupimo 2 gajbi piva, jih spravimo v prijetno hladen bunker, na steno obesimo šparovček za denar in vsak, ki spije pivo, pusti denar v »kasi«, tako da bi se vsebina gajb stalno obnavljala. Zelo hitro se je povečal »veslaški« obisk bunkerja, gajbe so se hitro praznile, »kasa« pa je žal tudi ostajala prazna. Med številnimi veslaškimi prigodami je znana zgodba, ko se je legendarni črnuški veslač, alpinist, tabornik in lokostrelec Sandi Kogovšek z vzdevkom Blek stena in Sandokan s svojimi taborniškimi prijatelji odpravil z nekaj kanuji veslat s Črnuč do Beograda. Prvi brodolom so veslači doživeli že pri Hrastniku in potopili 2 kanuja, tako da je del ekipe veslal naprej, del pa nadaljeval vožnjo kot spremstvo s kombijem. Ekipa, ki ni doživela brodoloma, je s skrajnimi napori priveslala do Siska, se tam vkrcala na večjo rečno ladjo in s to ladjo potovala skoraj do Beograda. V Beogradu so kanuje ponovno splavili v vodo in slovesno odveslali proti tedanji prestolnici, kjer pa je Sandi z lokom in puščicami napadel Beograd. To se je zgodilo kar nekaj let pred slovensko osamosvojitveno vojno.

Trenutno nas je v klubu 25 veslačev, redno nas vesla 10, predsednik je Danilo Patarčič, tajnik Dušan Zajc in gospodar Tomaž Brinovec. V aprilu imamo čistilno akcijo v čolnarni in okolici, v juniju pa piknik za Savo.

Najzvestejši člani, ki veslajo vse od ustanovitve sekcije, so: Tomaž Brinovec, Boris Benedičič, Andrej Gale, Mikec Drašlar, Danilo Patarčič, Miha Grudzinski in Igor Žontar.

Danilo Patarčič